3D tiskalniki

uporabljajo različne tehnologije za izdelavo modelov. Po letu 2012 se 3D tiskalniki razlikujejo predvsem po tem, kako so posamezne plasti natisnjene za izdelavo končnega modela. Nekateri tiskalniki uporabljajo taljenje ter mehčanje materialov za izdelavo plasti. Selektivno lasersko sintirajne (SLS) ter tehnologija ciljnega nalaganja materiala v plasteh (FDM) predstavljata najpogostejši obliki tehnologije 3D tiskanja. Naslednja oblika tehnologije, ki jo uporabljajo 3D tiskalniki, se imenuje stereolitografija (SLA) in deluje na principu trdenja tekočih snovi z različnimi tehnologijami.
SLA 3D tiskalniki
uporabljajo fotopolimerizacijo za izdelavo trdega modela iz tekočih materialov s pomočjo ultravijoličnih laserskih žarkov. Za vsako plast laserski žarek sledi prečnemu prerezu površine tekočega materiala. Izpostavljenost površine tekočega materiala ultravijoličnemu žarku laserja povzroči trdenje materiala ter spajanje s prejšnjo plastjo. Po vzorcu sledenja se SLA plošča tiskalnika spušča za debelino enega sloja, kar znaša približno od 0.05mm do 0.15mm. Postopek se ponavlja tako dolgo, dokler celoten 3D model ni izdelan. Stereolitografija zahteva uporabo podporne strukture, ki služi pritrjevanju modela na SLA ploščo. Tehniko je izumil Charles Hull leta 1986.
FDM ali FFM 3D tiskalniki
uporabljajo plastično nitko ali kovinsko žico, ki je odvita iz tuljave in je namenjena dobavljanju materiala do brizgalne šobe, ki lahko dobavo vklaplja in izklaplja. Šoba je segreta do temperature, ki material topi in se lahko premika horizontalno ter vertikalno s pomočjo številnih krmilnih mehanizmov, ki so vodeni s pomočjo CAM programskega paketa. Model je izdelan na principu iztiskanja tekočega materiala skozi šobe za izdelavo plasti, ki se takoj po iztisku strdijo. FDM tehnologijo je izumil Scott Crump v poznih 80-ih letih prejšnjega stoletja. Programski paket, ki je dostavljen s FDM 3D tiskalnikom, avtomatično izdeluje podporne elemente pri modelu, v kolikor so potrebni. Tiskalnik iztiska dva različna materiala, enega za izdelavo modela, drugega pa za izdelavo podpornih elementov.
SLS 3D tiskalniki
uporabljajo laserje visokih moči za zlivanje delcev praha plastike, kovine, keramike ali stekla v maso, ki ima željeno tridimenzionalno obliko. Laser selektivno zliva material iz prahu s predhodnim skeniranjem plasti, ki ga izdela 3D modelirni program. Po vsakem prečnem skeniranju se posteljica prahu pomakne navzdol za debelino ene plasti, nato je nova plast prahu uporabljena na površini. Proces se ponavlja tako dolgo, dokler model ni izdelan. Ves nedotaknjen prašni material postane podporni element, kar je tudi velika prednost pred SLA 3D tiskalniki. Neuporabljen prah se namreč lahko uporabi tudi za naslednje 3D tiskanje. SLS tehnologijo je razvil in patentiral Dr. Carl Deckard v srednjih 80-ih letih prejšnjega stoletja.

Revolucionarna 3D tehnologija tiskanja, ki je od 25- do 100-krat hitrejša od sedanjih, se imenuje Continuous Liquid Interface Production (CLIP). Postopek ima nekaj podobnosti s SLA tehnologijo, vendar uporablja dodatno lečo in za kisik prepustno plast, kar omogoča spreminjanje pulzov UV svetlobe in kisika za hitrejši postopek.
3D tiskalniki za domačo uporabo so nepogrešljivi stroji z nekaterimi omejitvami, saj je včasih za izdelavo projekta potrebno nekaj dodatnega orodja in zmogljivosti. Na trgu obstajajo različice 3D tiskalnikov, ki vključujejo dodatna orodja za brušenje, rezalnik, laserski graver in vrtalnik. Industrijski 3D tiskalniki so obstajali že v zgodnjih 80-ih letih prejšnjega stoletja. Običajno so večji in za materiale uporabljajo kovine v prahu, pesek, plastiko ali papir.

Glede na število barv ob enkratnem tiskanju se 3D tiskalniki delijo v 3 skupine: Tiskalniki, ki lahko tiskajo hkrati 1-3 barve.
Tiskalniki, ki lahko tiskajo več kot 3 barve hkrati.
Tiskalniki, ki lahko tiskajo celotni spekter barv; od 500.000 do 6 milijonov različnih barv.